Vsi drugačni, vsi enakopravni

Celo svoje otroštvo sem se počutila drugačno, počutila sem se, da ne spadam v družbo, ki me je obkrožala, bila sem izgubljena v svetu, ki mi ni bil blizu. Takrat se nisem zavedala vzrokov za te občutke,  danes vem, da sem bila dejansko zelo drugačna (še vedno sem). Manjkala mi je sprejetost, bodisi od sebe ali drugih. Manjkalo mi je razumevanje, da sem v redu, a ker tega nisem imela, sem se stalno umikala v osamo, dokler ….

Še danes se natančno spomnim trenutka, v katerem sem začutila prvo svetlo točko – prvi korak k sprejemanju lastne drugačnosti, v najstniških letih, ko nam je profesorica zelo na kratko predstavila kampanijo, »Vsi drugačni, vsi enakopravni«. Osnovna poanta kampanije je bila ustaviti rasizem, antisemitizem, ksenofobijo in nestrpnost, a zame je bila ta kampanija veliko več. Bila mi je prvi korak v popolnoma drugačno življenje. Takrat še nismo imeli interneta in tako pomembne informacije so do nas prišle »po naklučju«. Informacija, da se nekdo bori za enakost na vseh področjih, je bil prvi korak v moje lepše in polnejše življenje. Takrat sem začela razumeti. 

Se sploh zavedamo, koliko raznolikosti je med nami? Ni razlika le v barvi kože, las, v veri, prepričanjih … vsi smo drugačni in dejstvo je, da ravno ta raznolikost ustvarja zanimivosti v našem vsakdanu. Si predstavljate svet, v katerem bi bili vsi iste postave, višine, barve las, oblečeni v enaka oblačila, z enakim razmišljanjem, rutino, jedilnikom … joj dolgčas, mar ne?

Barvitost raznolikosti je tista, ki naš svet polepša, je tista, ki zbuja čustva v nas, je tista, ki (ko jo sprejmemo kot dobro, kot je) nas osvobaja. In zakaj toliko ljudi torej podpira razne nestrpnosti? Zaradi strahu. Vsak na tem planetu išče svoje mesto pod soncem in vsaka konkurenca (če druge gledamo tako), predstavlja grožnjo. Najlažje je biti v trendu – takrat ti ni treba razmišljati praktično nič. Slediš drugim in si popoln. Pa si res? Mar je res bistvo življenja v ponavljanju za drugimi, v spreminjanju sebe, da si všeč drugim (realno pa nisi sebi)? Ali pa je poanta drugje?

Mnogo let že raziskujem sebe, druge ljudi, življenje in pravzaprav že od samih začetkov »resnega« raziskovanja, stremim k temu, da moramo vsi živeti to, kar smo v sebi. V sami srčiki lastne osebnosti. Vsi imamo v sebi čisto vse, kar potrebujemo za srečno, sproščeno življenje, a komaj ko to spoznamo in sprejmemo, v tej energiji zaživimo. Moje terapije so tako zelo uspešne ravno zato, ker ko pride oseba k meni, vidim vse tisto, kar oseba je, pod vsemi plastmi travm, strahov, pričakovanj okolice in ostalih 1000 izgovorov. Mi poiščemo življenje, ki je posamezniku dano ob rojstvu in občutki posameznika, ko to zaživi … so čudoviti. 

Od nekdaj rada spoznavam čimbolj raznolike ljudi in vedno me fascinira na koliko področjih smo drugačni, a v sebi vseeno podobni. Vsi iščemo ljubezen, sprejetost – eni v sebi, drugi v drugih. 

Pred leti sem obiskala celo pleme Karamojong v Ugandi – pleme, ki živi, kot si večina v civilizaciji, ne predstavlja niti kampiranja. V njihovih očeh je bilo videti, kako jim prija pozornost, občutek sprejetosti. Osnovna čustva so torej v vseh nas enaka in upam trditi, da je tako v vseh živih bitjih.  

Glejte ljudi s srcem in v vseh poiščite najboljše. Ste že videli hudobnega dojenčka? Niste, ker ljudje se ne rodimo hudobni, to so le njihove reakcije zaradi strahov. Vsak človek je v sebi čudovita oseba, ko si resnično dovoli zaživeti v vsej svoji »popolnosti«.