V teh dneh sem prevečkrat prebirala nesmisle raznoraznih tako imenovanih kanaliziranj in zlajnane trditve, kako je vse slabo dobro za pot do višjih vibracij ali kako že? Življenje je lahko lahkotno in res ne potrebuje trpljenja za prehode na višje vibracije. Višje, višje, višje … ego.
Staro mora iti, da pride novo. Ste resni? Hočete povedati, da so starejše generacije in kronični bolniki za odpis in da nam nižajo vibracijo? Le ti so namreč tisti, ki pri tem virusu nastradajo najbolj. Hočete povedati, da mora virus počistiti starejše in slabotne, da boste drugi zaživeli na xy vibraciji? Resno?
Korona je krik in poziv na spremembe, kot vsaka druga bolezen. Je krik, da bi prepoznali svoje vzorce, ki nas vodijo stran od dejanskega bistva. Če uporabim le zdravo pamet, kaj je tisto, česar ne vidimo in česar je kljub alarmantni situaciji še vedno premalo? Strpnost. SOČUTJE. Videnje Sebe in sočloveka, ter pripravljenost videti, da ne bi smeli med sabo tekmovati, temveč sodelovati.
Namesto, da bi poiskali vzroke za trenutno stanje v sebi, vidim preveč egoističnega obnašanja tako na spletu, kot v javnosti. Dejstvo je, da virus je tu. Dejstvo je, da je nevaren. Zame, zate, za tvoje prijatelje, sorodnike, za moje prijatelje – tebi neznance. Vsi pa smo eno. Eno polje energije, ki se trenutno (naj bi) naučilo nečesa kolektivno. En način obstaja, kako lahko virus premagamo – da se izogibamo družabnim stikom. Stikom, za katere si v »navadnem dnevu« največkrat niti ne vzamete časa … le-tem je naenkrat treba posvetiti čas? Se res ne uspemo držati enega samega pravila?
Vse kar je potrebno storiti je, posvetiti se sebi, svoji družini in se umakniti v osamo. Odkriti ponovno kakšne družabne igre, prebrati kakšno knjigo, se poigrati z otroci … joj toliko je vsega, kar lahko počnete doma. Toliko kreditov in urejanja doma, potem pa ne znate uživati doma niti sami?
In če ne bomo dojeli lekcije? Potem sledi še glasnejše učenje. Da, lahko je še slabše – si predstavljate npr. virus, ki se širi brez kontrole? Recimo z vetrom, ko mu nikakor ne moreš ubežati? To je lahko recimo naslednji korak, če se ne bomo spremenili in ozavestili tega, kjer smo prešibki.
Zbudimo se in odprimo svoja srca in poiščimo sočutje v nas. Bodimo odgovorni in zaščitimo sebe, starejše generacije in vse, ki so v rizičnih skupinah – vsi bomo enkrat tam (če). Hvala vsem, ki poskrbite za nas v tem času. Hvala vsem, ki boste poskrbeli za močnejšo kolektivno zavest in naše zdravje. Pomislimo na sočuten svet, na svet poln harmonije in srčnosti … tak svet lahko zgradimo le skupaj! <3
