Celo starši imajo lahko “napake”

Vsak človek izvira iz celice družine in naj bo ta celica »zdrava« ali ne, je osnovna popotnica v življenje vsakega posameznika. Popolnih staršev ni, tako kot ni popolnega posameznika. Lahko rečeš zase, da si popoln-a? A kljub temu, da vemo, da popolnosti ni, vedno znova ljudje to zahtevajo od svojih staršev. Nešteto zamer, sovraštva in razočaranj je prevečkrat namenjeno ravno njim. Pravzaprav so baje krivi za vse, kar v življenju ne gre po pravih tirnicah. “Za vse je sigurno kriva travma iz otroštva.”

Dejstvo je, da otroštvo res zelo vpliva na odraslo dobo, a pozabljamo, da imajo na nas popoln vpliv starši le v zgodnjem otroštvu, močan vpliv pa maksimalno do polnoletnosti. Po tem obdobju imamo sami čisto vse pogoje za to, da vzamemo svoje življenje popolnoma v svoje roke. Pa ga?

Starši so tisti, ki ti dajo življenje, zato, ne glede na to, kakšni so – so prvi, ki se jim lahko zahvališ, da sploh živiš. Vsak starš vzgaja (ali ne vzgaja) svojega otroka najbolje, kot zna. Nikjer ni obveznega šolanja za starše in tako se vsak starš o tej vlogi uči tako rekoč sproti. Vsak starš ljubi svojega otroka toliko, kolikor in kakor zna. Nemalo staršev ni prejemalo veliko ljubezni, saj prejšnje generacije niso dajale poudarka na ljubezni, temveč na preživetju, delu, obveznostih.

Generacije v vojnem obdobju so bolj razmišljale o tem, kako otrokom dati hrano, kaj narediti, da bo družina preživela. Ljubezen je bila na stranskem tiru. A vsaka kasnejša generacija se bolj zaveda, kako zelo si želi biti ljubljena, kako zelo je to čustvo pomembno za kvalitetno življenje.

Ob tem pomanjkanju osnovnega čustva – ljubezni, je mar nenavadno, da je človeštvo tako izgubljeno? Ljubezni se potrebujemo naučiti, jo sprejeti in najprej … jo dati sami sebi.Vsa orodja za dosego tega, imamo.

Nikakor ni edini način ljubiti tako, da želiš spremeniti svoje starše. Zakaj ne bi šlo raje obratno? Najprej daš ljubezen sebi in potem jo podariš še svojim staršem (ne glede na to, kakšne zamere gojiš do njih). Naučiš se jih ljubiti in jim pokažeš, kako je biti ljubljen!

Starši skrbijo za otroke po svojih najboljših močeh. Četudi poskrbijo le za hrano in streho nad glavo, dajejo pač svoj maksimum. S tem, ko vedno znova poudarjaš, česa vse ti niso dali, ne le da nič ne spremeniš, dodatno škodiš sebi.

Odpusti svojim staršem za vse, kar misliš, da so naredili narobe in jih sprejmi takšne, kot so bili. Sprejmi jih tudi takšne, kot so danes. So najboljša verzija sebe, kot znajo biti. Ti se učiš o sebi (drugače ne bi bral-a ta trenutek tega zapisa) in tvoji starši mogoče niso našli te priložnosti, te zagnanosti. Pomagaj jim tako, da se zaljubiš v svoje življenje danes in odpusti in opusti preteklost. Danes gradiš svojo prihodnost. Vse poti so ti odprte in zakorakaj na pot ljubezni … tudi ljubezni do staršev. Hvala jima za tvoje življenje in hvala jima za ____________________(verjetno še marsikaj?) …