Nam bo res moda narekovala samski stan?

Samski stan postaja dandanes vedno bolj pogosta praksa pravzaprav kar vseh generacij. Partnerstva so postala drugačna, vedno več ljudi je nezadovoljnih v svojih zvezah in nikakor ne moremo več mimo dejstva, da razpada vedno več dolgoletnih zvez, ki so nam na prvi pogled delovale popolne, sedaj pa posamezniki odkrito priznavajo, da so živeli le navidezno pravljico in da so globoko v sebi nesrečni.

Takšna nesrečna partnerstva so bila najverjetneje stalnica tudi pred časom, razlika je le v tem, da je pogum posameznikov po iskanju osebne sreče vedno večji in je tako danes vsakdo lažje odkrit tako do sebe kot tudi do bližnjih in do okolice.

Današnji čas kriči po odkritosti do sebe in po iskanju osebne sreče, vendar pa nam manjka še veliko na področju brezpogojnega sprejemanja okolice in uvrščanja sebe v vsakršen prostor, kar prinaša težavnost v partnerstvih in na splošno v medsebojnih odnosih.

KJE JE LJUBEZEN?

V preteklosti je bilo bistvo partnerstva predvsem v ekonomskem vidiku, zato so bile ženske največkrat tiste, ki so se maksimalno podrejale moškim, saj druge možnosti pravzaprav niso imele. Družbena vloga žensk je bila pač takšna. Sčasoma se je ženska naveličala podrejenega položaja in je tako prevzela glavno vlogo, in ko se ji je moški maksimalno podrejal, je ugotovila, da ji tudi to ne ustreza, iz česar sledi, da vodilna vloga katerega koli partnerja pravzaprav ne prinaša pravega odnosa.

Odnos med moškim in žensko je izgubil pridih nuje, ni pa pridobil nadomestnega vzroka za združevanje. Kooperativen odnos, v katerega je vsak od partnerjev prinesel svoj prispevek in del vloge, je imel poudarek na preživetju in iskanje osebne sreče. Nekatere je ta odnos sicer osrečeval, drugi so ta način življenja jemali pač samoumevno. Kaj pa ljubezen? Kje pa je ta?

Danes je načeloma vsak posameznik sposoben živeti sam, saj mu to omogoča tudi družba. Tako je postalo samsko življenje zelo moderno in priljubljeno. Vsakdo ima tako več svobode, prilagajanja ni, pojavljajo se novodobna intimna prijateljstva, ki nudijo “varno” sprejemanje bližine sočloveka, a hkrati ohranijo nedotaknjeno individualnost posameznika. Spet gre le za lažen občutek ljubezni.

Dandanes niti reprodukcija ni več tista nujna vez za ohranjanje partnerstev, saj je samski starš že nekaj čisto vsakdanjega in vsakdo sprejema enostarševske družine, v zadnjem času seveda lahko omenimo tudi istospolne družine, ki so vedno bolj pogoste in normalno sprejete. Celo nagon za ohranjanje človeške vrste nas torej ne “sili” več v partnerski odnos, in če je tako, zakaj se sploh odločiti za zvezo? Kaj nam ta prinaša dobrega, poleg tradicije? Mogoče spet opozorilo … kaj pa ljubezen?

NAJPOMEMBNEJŠA JE LJUBEZEN DO SEBE

Prva stopnja do sreče vsakega samskega ali vezanega je iskreno sprejemanje sebe. Ljubiti sebe! Zmaga, da se pogledate v ogledalo in si iskreno rečete, da se imate radi, trenutek, ko ste popolnoma zadovoljni z vsem, kar počnete, pa čeprav nimate najbolj popularne družbe, čeprav nimate najboljšega avtomobila v ulici niti sanjske službe, o kateri sanjajo vsi. Trenutek, ko sprejmete svoje poševne zobe, noge na O, svojo postavo in dejstvo, da ste včasih preprosto sitni … Kako naj vas ljubi partner, če pravzaprav sami v sebi vidite na tisoče napak in se ne ljubite?

Bistvo partnerstva je ljubezen in je tudi lepilo, ki ohranja partnerja srečna, zadovoljna. Krize se pojavljajo potem, ko se začneta partnerja imeti za nekaj popolnoma samoumevnega. A partnerstvo to vsekakor ni. Ljudje smo živi, se spreminjamo, rastemo, in ko smo drug z drugim, je nekaj najlepšega sproti zaznavati rast partnerja, sprejemati in obujati tiste prave občutke, zaradi katerih smo s kom povezani. Ljudje pozabljajo, zakaj so z nekom, in začne se tekmovanje med partnerjema namesto podpore in skupne osebnostne rasti. Moč posameznikovih prednosti se izgubi v prisilnem prilagajanju zaradi ljubega miru in želje po odobravanju partnerja. Nastane tekmovanje namesto skupnega čudovitega potovanja.

Individualnost v vezi in izven nje je “nova moda”, pravim sama. Je pravzaprav nova nuja prihodnosti, saj prinaša srečo vsakega posameznika in z njo, prinaša srečo celotne družbe. Ljudje smo različni in tudi naši okusi so k sreči zelo raznoliki. Si predstavljate, da bi bili na svetu vsi enaki? Enaka pojava, isti interesi, isti okus za oblačenje, isti cilji … Si predstavljate, kako dolgočasno bi postalo življenje? Ravno ta raznolikost nam daje ves čar v vsakdanu, a vseeno vedno silimo v neke trende, ki nam jih postavlja družba. Sprejmimo svojo individualnost in individualnost okolice.

Občutek, ko se popolnoma svobodno izražam, ko svobodno izbiram vse v svojem življenju, mi posledično prikliče tudi družbo in partnerja, ki ju bom sprejela brezpogojno. Partnerja, ki ga ne bom imela želje “prevzgojiti”, kot je to že predolgo moderno. Prepogosto slišim samohvale ali žensk ali moških, kako čudovito so si partnerja vzgojili, da jih ne gnjavi, da jih uboga, da pleše po vodenem taktu. Mar je to res bistvo partnerstva? Vzgojiti lutko, ki igra, kot vi dirigirate? Ali pa je vloga partnerja ta, da vam je družba v vaših lepih trenutkih in opora v tistih trenutkih, ko vam zmanjka energije? Da vas ljubi, kot vi ljubite sebe?

PARTNERSTVO KOT TEKMA

Ljudje prevečkrat vidijo v partnerjih in pravzaprav v ljudeh na splošno konkurenco, namesto da bi v njih videli ljudi, ki jim lahko pomagajo soustvariti odlično počutje, veselje in osebno srečo. Najprej med ljudmi manjka odkritosti. Iskrenost do sebe in tudi do drugih je temeljnega pomena v odnosih, saj ko smo res odkriti sami s sabo, ko se res spoznamo, komaj vidimo, kaj od partnerstva pričakujemo in tudi kaj lahko partnerju nudimo. Odkritost do sebe izključuje navidezno spreminjanje svojega karakterja samo zato, da bosta partner in okolica srečna, kar je, še enkrat poudarjam, žal sedaj vse bolj stalna praksa.

Na začetku vsakdo popolnoma razume katero malo manj lepo lastnost partnerja in po tihem verjame, da se bo ta napakica sčasoma spremenila točno tako, si sam/a želi. Najbolj žalostno pa je, da se te napakice sčasoma res začnejo spreminjati … in tudi partner se začenja spreminjati. Najprej je vsakdo ponosen na svoje “dosežke”, toda konec koncev, ko partnerja enkrat spremenimo, to ni več tista oseba, v katero smo se zaljubili. Postane skupek sebe in skupek tistega, kar smo si mislili, da hočemo. Sledi nezadovoljstvo obeh.

V ljudeh je izjemno močna želja po spreminjanju drugih. Vsakdo vidi že na mimoidočem vsaj eno napako, ki jo pogosto komentira. Vedno se vsak obrača navzven, opazuje zunanji svet, analizira vse, razen sebe. Seveda je lažje svoje napake projicirati na druge ter tako “zdraviti” svoje pomanjkljivosti, a gre pri tem kvečjemu za tolažbo in zato takšen način vodi le v slabše osebno počutje.

Najbolj pomembna oseba na tem svetu ste vi in pravzaprav ste edina oseba, ki je ne morete nadomestiti. Če vas moti sosed, se lahko preselite, če vas ponižuje prijateljica, lahko končate prijateljstvo. Če ob živce spravljate sami sebe in hkrati svojo okolico, naredite nekaj, da to popravite, saj se sebi ne morete odreči! Nikoli vam ne bo uspelo spremeniti vse vaše okolice in vsakega vašega partnerja, dokler ne spremenite sebe in tako začnete privlačiti k sebi ljudi, ki vam bodo ustrezali. Zaljubite se najprej vase! V vsak centimeter vašega telesa, v vsako vašo lastnost, v vsako vašo potezo … Zaljubite se vase brezpogojno!

POMANJKANJE SAMOZAVESTI VODI V NEGOTOVOST

Ljubosumje je prav tako pogosta stvar razprave v partnerstvu, v odnosih in tisti veliki dvomi, kot so “Me še ljubi kot me je nekoč? Me je sploh kdaj ljubil-a? Je iskren-a do mene? Si res želi moje družbe?” izvirajo ravno iz lastne negotovosti, ki se razvije iz nezadovoljstva s samim sabo. V ljubezen in pripadnost partnerja boste najbolj prepričani šele takrat, ko boste verjeli, da ste vi največja nagrada partnerju in okolici. Le kako naj bi vas ne ljubil-a, ko pa ste tako čudoviti? Seveda je zaljubljen-a v vas, saj oddajate tudi vi njemu/njej iskreno ljubezen in tudi, ko je kdaj siten oziroma sitna, to ne pomeni napada na vas, ampak ima pač slab dan in potrebuje vašo oporo. Ko stalno oddajate ljubezen, se vam le-ta tudi vrača, in če stalno oddajate nezadovoljstvo, je povratna energija pač negativna.

Tekmovanje v partnerstvu nikoli ni dobro, je pa zelo prisotno, prav tako obramba in napad. Namesto da bi težave sproti reševali, se začenjajo razvijati razne zamere, vračanja, nizki udarci, vse za voljo zmage, nadvlade. Partnerstvo je pravzaprav prvi otrok dveh zaljubljencev, a le redki se tega zavedajo. Nič v življenju ni samoumevno in ljubezen med dvema je treba negovati, jo redno izražati, jo ceniti. Partner je tisti, ki vam daje sigurnost, je tisti, ki se je z nekim razlogom zaljubil v vas, vaša negotovost tu res nima mesta. Na partnerstvu se dela, se ga neguje … z veseljem. Partnerja se ljubi, tako kot ljubite sebe in vse okoli vas. Stalno oddajanje ljubezni in zaupanje v vas same vam bo prineslo v življenje čudeže.

Prvi korak do večne sreče je vsekakor ta, da izpustite svoja največja bremena – vso vašo preteklost. Vsekakor ohranite lepe spomine, a ne živite od njih, temveč ustvarjajte nove! Pozabite na vse zamere, na vse zavrnitve, ki ste jih v življenju dobili. Odpustite vsem, predvsem pa sebi! Vse trditve, da česa ne zmorete, naj postanejo preteklost, saj zmorete čisto vse, kar si vaš um zaželi! Vse je možno, če se osredotočite na prihodnost, ki si jo res želite. Začnite ljubiti. Ljubite malenkosti v svojem življenju, ljubite sebe, svoje telo, svoje stvari, svojo družino, svoje prijatelje, celo svoje sovražnike (verjemite, ne bodo več dolgo sovražniki). Širite dobro voljo in ljubezen in opazujte svoje odnose, svoje partnerstvo. Ljubite in ljubljeni boste. Partnerstvo se splača, saj je čudovito ljubiti nekoga tako zelo, kot ljubiš sebe in to ljubezen skupaj širiti tudi naprej.

Be the first to comment

Leave a Reply

Your email address will not be published.


*