Je res internetno spoznavanje edini način?

Ste mogoče kdaj opazovali tempo življenja danes? Vse teče tako hitro. Zdi se mi, da že prehitevamo sami sebe, medtem ko realno, pravzaprav pozabimo sebe sploh opaziti. Na prvem mestu je boj za ustvarjanjem družbeno sprejete samopodobe, pozabljamo pa na to, kar smo, saj je ta samopodoba nemalokrat čisto nasprotje resničnega jaza. Ne najdemo časa, da bi resnično zaživeli.

Že izdelki, se delajo za kratkoročno uporabo. Včasih je pralni stroj delal vsaj 20 let, danes smo sprejeli dejstvo, da pač dela par let, potem se ga zavrže, saj se ga popravljati ne splača – narejen je namreč tako, da moramo že zaradi manjše okvare praktično zamenjati pol stroja.

Spominjam se otroštva, ko sem dobila kdaj kakšno stvar, ki mi ni bila všeč. Kakšno oblačilo, ki ga nisem marala, a pač ga je bilo treba nositi in čeprav sem se trudila, da bi ga »naravno« uničila, ni in ni šlo. Zdelo se mi je, da je vse delano za večno. Danes se delajo oblačila za sezono, dve in četudi si želiš obleko nositi še dolgo časa … ne gre. Ko bi šlo vsaj za modo … a ne gre. Gre za večno in sprotno hranjenje trenutne zadovoljitve, ki je okužila planet.

ODMIK OD SEBE

Najbolj tragično pri vsem tem pa je, da hitreje kot se odvija življenje, bolj se odmikamo sami od sebe in od sočloveka. Vse preveč ljudi se niti ne zaveda, da živi življenje družbe, da uresničuje pričakovanja družine, že davno pa so zgubili stik sami s sabo. Ravno zato postaja tudi življenje vedno težje in težje.

Na svet smo namreč poslani vsak s svojim jazom, vsak s svojo potjo, ki naj bi ji sledili … in če ji ne, se izgubimo v labirintu življenja. Tako postane življenje vedno večji napor, namesto lahkotnosti, ki ji lahko naravno sledimo in jo živimo. Še bolj postane ta izgubljenost naporna, ko se vključimo v družbo in življenje postane čista zmeda.

V družbi ima vsak posameznik svojo vlogo, svoje poslanstvo, ki je … biti srečen-na in komaj, ko bo vsak izmed nas živel na svoji poti, na svoji resnični vibraciji, bomo zaživeli v namenjenem siju življenja.

INTERNETNO INSTANT SPOZNAVANJE

Bolj ko opazujem, kako se danes sklepajo nova poznanstva, nova prijateljstva, partnerstva, bolj mi je jasno, zakaj je tudi vedno manj dolgotrajnih prijateljstev in zakaj je tako veliko ločitev.

Instantno spoznavanje, ki se dogaja danes, enostavno ne more prinesti kvalitetnega odnosa, saj se v takem odnosu preveč prehiteva in polaga premalo pozornosti na detajle, ki so enostavno pomembni.

Internetno spoznavanje je danes trend, ki se je razširil bolj, kot so bili v prejšnjih časih popularni vaški plesi. Takrat so se ljudje najprej opazovali, potem počasi pristopili, ter začeli graditi prijateljstvo, skozi katero so spoznavali drug drugega in včasih, se je to tudi zaiskrilo v ljubezen in v kasnejši zakon. V primerjavi z današnjim časom se zdi, kot da so si resnično vzeli preveč časa. A ti pari, ki so še danes skupaj in ko govorijo o spoznavanju, o svojih začetkih, jim še danes obraz krasi nasmešek. Tako so spoznavali prijatelje in partnerje, s katerimi so se zabavali, s katerimi so se imeli lepo. Nikakor niso iskali drugih polovic, niso iskali tistega, kar manjka njim. Imeli so se preprosto lepo, potem so se zaljubili. Drugotnega pomena je bilo potem vse ostalo, v čemer so se znašli … kakorkoli je že bilo.

Danes je spoznavanje preko interneta popolnoma druga zgodba. Klikanje množice neznancev, ki se ujemajo s tabo v »zelo pomembnih« kvadratkih skupnih interesov in iskanje bodisi tiste-ga prave-ga ali vsaj tolažilne nagrade, tiste-ga, ki ti bo popestril-a čas do takrat, ko boš kliknil-a tisto-ega pravega.

Ženskam takšen način dopisovanja največkrat paše, a moškim večno klepetanje in tipkanje ponavadi ni naravno, zato največkrat zelo hitro preklopijo na tisto, kar jih pravzaprav naravno najbolj zanima – seks, saj se jim zdi, da drugače izgubljajo čas z »napačnimi« osebami. Realno ujemanje je ponavadi sicer daleč od resnice, a na hitro žogo, a pač tako ocenjujejo ujemanje. Moški postanejo vedno bolj nestrpni, prevečkrat celo nesramni in predvsem, zdolgočaseni, saj se jim zdi, da je večina žensk postalo čudnih, saj jih ne razumejo, oziroma bi rade klepetale o neumnostih, ki jih ne zanimajo (čeprav bi jih iste stvari v pogovoru v živo verjetno zanimale).

Ženska reakcija je ponavadi vse prej, kot naravna, saj ne more izživeti svoje klepetave, radovedne narave. Odvisno tudi, koliko ujemajočih moških, jo je že prej odpikalo, ker ni klonila njihovim »nespodobnim povabilom«. Žal mnoge prehitro ugotovijo, da je z njimi nekaj narobe, ker pač, če je toliko moških obupalo nad njo – je pa ja problem v njej. Sledi slabša samozavest in nižanje njenih »zahtev«. Tako nemalokrat pristanejo s partnerji, ki jih prej nikoli ne bi videle ob sebi. A ko te zavrne toliko krasnih moških, pač vzameš kar ostane?

Problem pravzaprav ni niti v njem, niti v njej. Problem je v tem, da se odnosi ne morejo graditi s klepetom po računalniku, telefonu. Za grajenje odnosa, je potrebno pogledati človeku v oči, vklopiti mimiko telesa in se enostavno … spoznavati in skupaj ugotoviti, če to poznanstvo obeta tudi kaj več? Ženske in moški smo različni in te razlike se lahko v realnem življenju pokažejo za zelo koristne, med tem ko so preko interneta lahko tudi zelo nadležne.

Nič ni narobe s pridobivanjem novih kontaktov preko raznih socialnih omrežij in drugih portalov, a imejte v mislih, da je to virtualen svet, za vas pa je pomembna realnost. Največkrat si mnogi ustvarijo popolno podobo osebe na oni strani in so potem šokirani, ko se idealna podoba pokaže v resnični obliki. Zato jemljite tipkanje za prvi vtis in hodite več na zmenke (ja zmenke – kino, sprehodi, kolesarjenje, kosila, večerje, opazovanje ptic v naravi, …. spoznavanje).

Si pa želim tudi več pogumnih, mogoče celo staromodnih ljudi, ki bi začeli spoznavati ljudi tudi zunaj, v naravi, v družbi. Namreč, če danes nekoga ogovoriš kar tako, na ulici, si že malce čuden, skoraj sumljiv. Kaj le ta hoče? In prvo vprašanje, kmalu po pozdravu, je prošnja za prijateljstvo na Facebooku, da te lahko hitro preverijo, saj dokler te ne preverijo na socialnih omrežjih, ne obstajaš. Škoda je časa, da bi ga zapravljali recimo za pogovor o sebi, o tebi. Mar ni bolje, da vse to preberemo? Je to res edini verodostojen vir informacij?

USTAVIMO SE … IN ZAČNIMO ŽIVETI TUKAJ IN ZDAJ

Pogrešam ljudi, ki bi si vzeli čas zase, čas za sočloveka. Pogrešam ljudi, ki bi cenili vsak trenutek in ki bi cenili tisto iskrico v očeh, ko poslušaš sočloveka, ko ti govori o svojih hobijih, o svojem življenju. Všeč mi je, ko se pogovarjam s človekom, ki zna ignorirati telefon ali ga celo pusti v avtu/torbi. Uživam, da smo v trenutku … skupaj in da je naš edini cilj uživati v družbi.

Ljudje so začeli izgubljati svoje bistvo in vedno več ljudi išče tisto, kar jim manjka v sebi, v drugih. Pravijo, da iščejo svoje duše dvojčice. Pravzaprav iščejo tisto, kar imajo v sebi, a je to lažje iskati v drugih, jih celo obsojati zato, ker tega nikoli nimajo dovolj, saj dokler nečesa ne najdeš v sebi, tega nikakor ne moreš realno nadomestiti drugače.

Hitenje današnjega časa je torej žal osiromašilo tudi naše odnose. Najprej naš odnos do sebe, potem pa še do vseh ostalih. Poglejte realno v svojem življenju … koliko kontaktov imate v svojih telefonih, mailih, socialnih omrežjih … sedaj pomislite, koliko teh ljudi resnično poznate? Koliko ljudi začutite, ko pomislijo na vas? Koliko ljudi pokličete, ker si resnično želite slišati njihov glas in predvsem, s koliko ljudmi kdaj kvalitetno preživljate skupne trenutke?

Pomislite, koliko časa namenite sebi, svojim željam, potrebam. Pomislite, kdaj ste se nazadnje resnično ustavili in se pogovorili sami s sabo? Vzemite si ta čas zase. Potem si vzemite kvaliteten čas za tiste, ki jih imate radi. Na vrsto naj pride še kakšen neznanec, neznanka. Vzemite si čas in mimoidočega resnično opazite, iskreno pozdravite. Začnite pogovor z neznancem-ko v parku, trgovini. Tudi če vam ni simpatičen-na. Posvetite se sočloveku in odkrijte čar prisotnosti in pristnosti.

Be the first to comment

Leave a Reply

Your email address will not be published.


*